To ni zgodba o ženski.

To je ženska.

 

Ki hrepeni po lepoti življenja,

po modrosti in svobodi.

ki išče svetost v sebi  

in zatrto strast srca in telesa.                                                                       

Ženska,

ki odkriva svojo ranljivost in svojo moč,

svojo svetlobo in svojo temo,

svoje korenine in svoje sanje.

In pogum, da zaživi življenje,

po kakršnem hrepeni.

  

To ni zgodba o ljubezni.

To je ljubezen.

 

Ki sprejme v svoj objem vse in vsakega.

Ime ji je Bela Bizonka.

In ime ji je tudi Črna Boginja.

Oboje.

Ker sta rojstvo in smrt dela življenja.

Ker sta svetloba in tema dela ene velike ljubezni,  

ki je povsod,

v vseh stvareh,

v vseh ljudeh,

in je vse, kar je.

foto: A. Jelušič  

 

BELA BIZONKA / THE WHITE BUFFALO CALF WOMAN

Avtorska stvaritev Romane Ercegovič  (po motivih legende severnoameriških Indijancev)

Glasbena gostja: Branka Božič

Premiera: 16.8.2003, jasa v Krajinskem parku Šturmovci

Premiera v angleškem jeziku: 9.7.2004, Concord, MA, ZDA

 

Obredna gledališka predstava Bela Bizonka je nastala po motivih ene najlepših indijanskih legend. Po izročilu se je Bela Bizonka prikazala plemenu Lakota in ljudi popeljala na pot lepote. Učila jih je kako živeti v harmoniji z naravo, jim prinesla svete obrede (med njimi obred svete pipe) in jim obljubila, da se bo vrnila v času velikih težav človeštva. Takrat naj bi prišla, da nas spomni na modrost srca in na odgovornost za ustvarjanje harmonije na Zemlji.

Romana Ercegovič v svojem tekstu poveže indijansko legendo z hrepenenjem sodobnega človeka po svetosti v sebi in v svetu okoli sebe. Zgodba se začne, ko glavna junakinja sliši legendo o Beli Bizonki in si zaželi tudi sama najti pot k naravi, k pradavni modrosti svojih prednikov, k svoji  notranji svetlobi. Niti sanja se ji ne, da se bo najprej morala srečati z črno boginjo, ki ji bo povedala, da »ne more spoznati svetlobe svoje duše, če nima poguma pogledati v njeno temo.« Ženska privoli, da jo boginja popelje na pot skozi notranjost …

NEKAJ ODZIVOV

"Umetnica Romana Ercegovič  je ustvarila nekaj, kar presega moje sposobnosti  ubeseditve….. To je bila ena najlepših stvari,  kar sem  jih kdaj  doživela. In me je tudi pretresla, saj je zadela v polno! Pri tem ji pomaga  Branka Božič s prečudovitimi pesmimi ob kitari.  Resnično darilo Materi Zemlji, ženskam in  moškim, vsem!  

Vesta Vanell

»Predstave in besedila Romane Ercegovič  žarijo svobodnega duha, ki  spoštuje življenje in njegove pojavne oblike kot svete prostore. Avtorica razbija kolektivne tabuje in klišeje, in ustvarjalno posodo polni z vrednotami ter globokim bivanjskim smislom. Romana ne moralizira, temveč prinaša upanje za zemljo in življenje na krilih miline, nežnosti. Njeno sporočanje pradavnih izvirov ljubezni in modrosti je odprto, zato njeni projekti potrebujejo srčnega in senzibilnega gledalca, sopotnika na poti vase, v svojo notranjost, ki upa v dialogu hoditi po poti iskrenosti in pristnosti."

 Manca Košir

»Gledališče Romane Ercegovič v slovenski kulturni prostor vnaša sveže, vzpodbudno nove in nam prepotrebne elemente tako imenovanega obrednega gledališča. Danes, ko vsi iščemo neko novo globalno paradigmo srečnejše prihodnosti, obredno gledališče ravno zaradi svoje zakoreninjenosti v človeški srčni biti dobiva vse večjo veljavo. Izšlo je namreč iz prastarih arhetipskih tradicij tistih časov, ko smo bili še prvinsko povezani z naravo, danes pa nas ekološke in družbene razmere naravnost silijo, da tem osnovnim determinantam našega zemeljskega bivanja zopet prisluhnemo, na nov in zrelejši način.

Obredno gledališče Romane Ercegovič je res obredno v tistem prvinskem pomenu: popelje nas daleč stran od preštevilnih sodobnih družbenih in osebnih konstrukcij, v prvinski svet narave in človeškega srca. Drhtimo v soočanju s pradavnimi sporočili o spoštovanju vsega živečega in izvorni ljubezni izven vseh kulturnih stereotipov. Ta sporočila sodobni človek, ujet v kaos površnih medijev, pogreša, Romanine predstave pa so eni izmed tistih lepih dogodkov, ki nam vlivajo upanje in moč, da končno prihaja čas, ko lahko povežemo ženski in moški vidik sveta v harmonično in skladno celoto.«

Andrej Detela 

"This is a beautiful work. It is wonderful to see what you have been sharing with people - it is very powerful and special. On this Thanksgiving Day, I am thankful for you and for what you have been offering through your ritual theatre performance."

 Brooke Medicine Eagle, Montana, November 2004 

"Bilo nas je res majhno število, ampak kar se je dogajalo med nami je bilo magično. Veter, dežne kaplje, ptice, vse je nekako sodelovalo pri predstavi. Tvoje
predstave dobesedno odpirajo srce in duha za lepoto bivanja, svetost in resnico. So neprecenljivo darilo, zdravilo."

Kristina Ličen

"Vašo predstavo Bela Bizonka sem si tokrat ogledala ze drugič in bila mi je neizmerno všeč. Segla je prav tja, kamor je bilo potrebno. Res sem hvaležna vesolju, da nas včasih obdari z ljudmi, ki še čutijo dušo zemlje, njeno lepoto in lepoto ženske. Vesela sem, da je tudi v Sloveniji nekdo, ki s svojimi predstavami širi vedenje o modrosti ženske in zemlje. Res hvala in želim si, da bi bilo še več takih predstav.

Darinka Girandon

"Bizonka se te dotakne, te vzame in spremeni. Ta Prava je."

Neja Meta Rojc

"Skozi predstave Romane Ercegovič se pretaka čista ljubezen do narave, človeka, dela. So sporočilne, ganljive, se ti usedejo v srce. Zame je bila Bela Bizonka najboljša predstava, sploh pa so vse enkratne."

Jurij Jelovšek

"Romana skozi umetnost na zelo inovativen in dober način predstavlja vračanje človeka k sebi, vračanje ženske k sebi in povdarjanje njenega pomena v sintezi sveta med moškim in žensko. Predstava je podprta z legendo o indijanski boginji, Beli Bizonki, ki opozarja na ekološko ozaveščenost, na ozaveščenost o nas samih in nas vrača k našim koreninam."

Bojana Čampa, v prispevku o Beli Bizonki, oddaja o kulturi - 8.dan, 22.6.2006, RTV Slovenija

"Naj ti napišem utrinek misli o današnjem večeru ob izviru Ljubljanice, kjer smo doživeli čudovito predstavo, sploh pa je nepozaben zaključek ob ognju. Da človek zraste, mora iti skozi bolečine, ki so naše vodilo za rast. Radost je pa nagrada, darilo za naš trud. Danes si tako čudovito, podoživeto prikazala sebe in nas vse skupaj, kot celoto, ki sestavljamo naš ljubi planet. Hvaležna sem."

Mojca L.

Članek Alensandre Jelušič v reviji Naša žena (november 2010), ki govori tudi o predstavi Bela Bizonka:

SREČANJE Z GLOBINO SVETA V SEBI

Foto: Stojan Kerbler