TKANJE, ŽAMET IN SAMOTA

Avtorici in izvajalki: Romana Ercegovič in Aleksandra Schuller; kostumografinja Sanja Grcić; vodja projekta: Anton Starc

Kooprodukcija ŠOU Ljubljana in Lutkovno gledališče Ljubljana

Premiera: 16.5.1996

Odlomki iz kritik:

"Avtorski gledališki projekt Tkanje, žamet in samota Aleksandre Schuller in Romane Ercegovič je nekaj povsem drugačnega, izjemnega za vse vrste okusov. Avtorici vesta. Ljudje stkemo najbolj trdne medsebojne vezi v tišini.(..) Pojavi se napadalnost, pojavi se krhkost, ranljivost, pojavi se želja po tem, da bi stkali skupne niti v odnos.(...) Mi, ki imamo govor za alfo in omego vsega človeškega sporazumevanja, si naposled zaželimo postati gluhi.(...) Morda zaslišimo le še gromki aplavz."

                                           Primož Jesenko (Festivalski bazar, Tribuna, št.2-3, 1996)

"Avtorici in izvajalki sta gradili svoji vlogi in asketsko dramsko dogajanje predvsem na notranji zbranosti, skrbno nadzorovanih in obvladovanih zunanjih stopnjevanjih in pojemanjih ekstatičnosti ter uspeli ves čas zadrževati  zbranost in soustvarjalno sodelovanje premierskega avditorija."

                                              Slavko Pezdir (Na stičišču dveh poti, Delo, 20.5.1996) 

"Mladi odrski umetnici Aleksandra Schuller in Romana Ercegovič sta nemo dogajanje gradili na notranji zbranosti. S pomočjo čutne izraznosti in na videz vsakdanjega, vendar skrbno izdelanega in usklajenega gibanja, sta predstavili odnos med dvema ženskama. (...) Mladi igralki sta s stopnjujočim dramskim dogajanjem ohranjali zbranost zamišljenega občinstva, ki je ustvarjalno požrtvovalnost avtoric in izvajalk nagradilo z bučnim aplavzom."

                          Mojca Pajnik (Nemo sporazumevanje, Primorske novice, 2.8.1996)

"Eines ist beim 4.osteuropaisch-deutschen Festival fur freies und universitares Theater "unidram 97" wieder zu lernen: Die These, dass nach Avantgarde in unseren postmodernen Zeiten keine grundlegend neuen Theaterformen moglich seien, ist unzutreffend. In Gegenteil: Die Ungewohlichkeit der szenischen Vorgange eroffnet uberraschende Assoziationsfelder, Phantasien jenseits der Intellektualitat des vertschechowten Theaters. Zwei Stuhle im Zwielicht, Zwei Frauen, wie in Trance bewegen sie sich, geraten in einen Kampf um eine Perlenkette. Schuller-Ercegovic aus Slowenien, spielt Weben, Samt und Einsamkeit."

     Axel Schalk (Festival-Atmosphare im Waldklotz, Theater der Zeit, 25.-31.5.1997)