Vsem dosežkom in napredku človeštva navkljub smo postali ljudje brez korenin. Zemlja nam ni več sveta. Svet vse bolj postaja prostor, prepojen s strahom za preživetje, strahom  pred nasiljem, naraščajočo netolerantnostjo do drugačnosti, prostor, poln bleščeče praznine, lažnih bogov, sprenevedanja in cinizma …

Pozabili smo na sanje v svoji duši. Pozabili smo, da nam je bilo namenjeno, da živimo v sožitju s seboj, drug z drugim, v spoštovanju do zemlje, ciklusov narave, rastlin, živali …Tako zelo pozabili, da se marsikomu pravkar napisane besede zdijo smešne in naivne.

Če je to naivnost, potem sem naivna. Menim, da je naloga umetnosti v prelomnih obdobjih zgodovine, kot je današnje, da odkriva globine, skrite za zunanjostjo, razkriva boleče rane človeka in družbe ter jih ozdravlja.

Skozi ustvarjanje predstav iščem odgovore na ta vprašanja. Iščem jih v veri v preprosto človečnost. V pozabljeni otroški nedolžnosti. V magični lepoti duše. V hrepenenju, ki kliče iz globin … hrepenenju po svobodi, resnici, ljubezni, po neizživetih možnostih življenja. V prepričanju, da ima življenje pomen le, če človek v sebi najde moč, da poišče pozabljene sanje in izraža sebe v svoji božanski biti. Vsak od nas ima možnost odločitve, kakšen svet želi ustvarjati v sebi in okoli sebe.

Verjamem, da je gledališče lahko tudi danes prostor notranje preobrazbe, tako kot je bilo v časih svojih obrednih začetkov. Sveti prostor, kjer se dotaknemo skrivnosti bivanja.

                                                                                                 Dobrodošli.

                                                                                                 Romana Ercegovič

"Predvsem v stiku z gledalcem je zame pomen gledališča še vedno to, da človek na nek način doživi katarzo. Skratka, da ne le sporoča neke globoke resnice, temveč da človeka na nek način prebuja."

Tanja Premk